|
V soboto smo se zbrali na tretjem sklopu izobraževanja, tokrat pod Gonžarjevo pečjo v Vinski Gori.
Po analizi pretekle sobote in dodatnih varnostnih napotkih so si prisotni ogledali manever aretacije
vrvi, ter manever dviga bremena s pomočjo škripčevja. Nato smo se odpravili pod steno in pričeli
z vajami. Tokrat je bila naloga vsakega izmed dvajsetih udeležencev samostojno, s pomočjo vrvne tehnike
(varno) spraviti soudeleženca skozi obe ključni mesti učnega poligona, med tem ko so srednji - lažji del
plezali brez pomoči dodatne vrvi. Torej pokazati je bilo potrebno koliko so se naučili iz preteklih vaj.
Kljub temu, da nekateri morda še niso dorasli težavnosti poligona GP v smislu samostojnega plezanja,
so ga vsi preplezali. In pri tem verjetno spoznali kruto resnico ki pravi, da oči pogosto vidijo steno
in prehode v njej drugače, bolj enostavno kot pa je potem v resnici. Četudi zavarovana z debelo
jeklenico, je lahko težka ferata že po nekaj metrih nepremagljiva ovira. S pomočjo znanja osnovne vrvne
tehnike in izkušenega vodečega je probleme moč reševati. Pomembno pa je, da se pri tem vsak zaveda
nevarnosti, ki pretijo. Pomena postopnosti in tudi to, da brez lastne motivacije in trdega dela dviga pragu
lastnih sposobnosti ne bo.
Organizatorji nismo bili veseli samo številčne udeležbe, predvsem je bila v ospredju resnost
in interes udeležencev, ki so prišli na izobraževanje iz različnih krajev Slovenije. In če je bil namen
izobraževanja dvig nivoja znanja in večja varnost pri plezalcih težjih ferat, potem je bil namen dosežen.
Še veliko lepih doživetij vsem in uspešno ter varno tudi naprej. Predvsem pa po pameti!
MK
fotografije: Milan, Joža, Stane, Sandi in Mijo
KO JE ŽIVLJENJE POPOLNOMA V ROKAH ..
Čisto majcena in prestrašena sem pri približno petih letih s starši obstala na prvem ledeniku pod Triglavom.
Niti v sanjah si takrat nisem upala predstavljati, da me bo življenje nekoč pripeljalo do točke, ko se bom,
tako kot takrat, s pogledom zaznane premikajoče »pike« v steni mogočne gore, tudi sama odločila za pot v
pokončni steni. Odkar sem končala pravno fakulteto sem iskala (tisto) »nekaj«, kar mi bo vsaj za nekaj ur
v tednu, odvrnilo misli od vsakodnevnih skrbi in mi »spraznilo glavo«.
Lansko leto meseca junija sem zato pričela iskati člane »pohodniške odprave«, uspela in konec sezone z njimi
končala na vrhu Triglava, kjer sem se na grebenu tudi prvič srečala z jeklenicami. Nato sem spoznala svojega
Simona, ki me je s pripovedovanjem o »njegovih« feratah popolnoma navdušil. Kar požirala sem njegove zgodbe
in si rekla, da če je pa tako, pa moram to tudi sama preizkusiti. Simon me je najprej spoznal z Uličarji –
čudoviti, krasni gospodje, vsak s svojo zgodbo, a enako željo in trdo voljo, splezati čim več in se ob tem
imeti kar se da lepo. Že na prvi ferati z njimi mi je v ušesih odmevalo ime Mijo K. Spraševala sem se, le kdo
je ta, ki ga druščina neprestano omenja…. In nisem se še dobro zavedala, ko sem že sedela na njegovem letošnjem
predavanju v Zdravstvenem centru Velenje; naslednji vikend pa bila na praktičnem izobraževanju v Lavamündu
in preteklo soboto na domačem učnem poligonu.
Gonžarjeva peč je bila torej t.i. »veliki finale« prvega izobraževanja za varnejše gibanje v najtežjih feratah
pri nas. Udeleženci in inštruktorji smo se zbrali zjutraj in pričeli najprej na »suhem«. Mijo je s pomočjo
Polone prikazal, kako s pomočjo vrvne tehnike pomagati, če sami ali pa naši soudeleženci zaidejo v težave.
Z velikim zanimanjem sem spremljala prikaz aretacije vrvi, izdelavo škripčevja, manevra ki sta bila na programu
v tem sklopu izobraževanja. Postopke varovanja drugega smo obdelali že zadnjič. Tudi o varovanju z varovalno
napravo (npr. ATC, Reverso) v režimu avtoblokade je bilo govora. Seveda pa smo trenirali predvsem osnovno
varovanje s polbičevim vozlom. V vsakem primeru je nujno poznavanje aretacije vrvi, v kolikor želimo imeti
prosti roki ali se morda celo spustiti do soplezalca. Mijo nam je na zelo »plastičen« način prikazal,
kako pomembno je znanje pravilne uporabe tehnične opreme in hkrati prepoznavanje številnih nevarnih situacij.
Ko se odpravljamo v težje ferate je kljub jeklenici v steni poznavanje vrvne tehnike "nujno zlo".
Priznam, da sem imela kot začetnica, ki verjetno (še) ne sodi na to zahtevno izobraževanje višje stopnje, v
glavi zmešnjavo. Kljub pogledu na vrvno »solato«, ki jo je imel Mijo pred nami, je uporabljena oprema zanesljivo
varovala Polono, ki je bila v vlogi ponesrečenke. Že v Lavamündu smo bili opozorjeni na marsikaj, tudi na
pomembnost upoštevanja varnostnih pravil recimo med srečevanji na feratah, ter da je alkohol pred in med
plezanjem tabu tema.
Za tem smo se odpravili malo višje, v gozd in nato… Pazi skala! Najprej sem svojo sotrpinko Sebastjano vprašala,
če je še daleč do vstopnega mesta, saj si nisem upala predstavljati, da smo že na »cilju« in da je ta navpična
»zadev'ca« v bistvu naš poligon. Pogoltnila sem cmok v grlu in se odpravila na varno – ob drevo, čisto na koncu
skupine v upanju, da pridem zadnja na vrsto in ne zadržujem udeležencev za menoj.
Pa ni šlo vse po mojem načrtu. Mijo je kar hitro poskrbel, da sem iz relativno umirjenega stanja, prešla v t.i.
bolezensko stanje aritmije. Ker nisem imela plezalk, me je bilo še toliko bolj strah, kako bom zmogla premagati
spodnje ključno mesto pred, nad sabo. Pa sem se spomnila besed »mojih« Uličarjev : »Stegnjene roke, rit "vun«
in bo dovolj trenja pod podplati!. In potem je sledil užitek! Z eno roko sem se oprijemala jeklenice, z drugo
iskala primerne oprimke v skali. Milan me je s svojega »prestola« nekje na sredini prve plošče »spomnil«, da
si lahko malce odpočijem in uporabim tretjo popkovino. V težkih feratah je resnično nepogrešljivi del opreme.
Po preplezanem spodnjem ključnem delu je sledilo varovanje soplezalca s pomočjo polbičevega vozla na prvem
sidrišču kjer je za varnost izvajanja udeležencev skrbel prijazen gorski reševalec Sergej. Sledila je pot do
skrinjice z vpisnima knjigama in nato še en strm vzpon ter na vrhu stiski rok vseh »preživelih«. Občutka na
vrhu se ne da opisati z besedami. Po eni strani veliko olajšanje, po drugi strani pa neizmerna sreča in žalost,
ker je že konec plezarije.
Po koncu praktičnega dela nas je s pogostitvijo presenetila Milena, ena izmed udeleženk prejšnjega vikenda v
Lavamündu. Postregla nam je s svojimi dobrotami in nam pričarala pravo feratarsko pojedino; popoln zaključek
tri - sklopnega izobraževanja PD Velenje.
In odgovor na vprašanje, ki sem si ga zastavila na začetku svojega pisanja…. Ali sem torej našla »tisto nekaj«
kar mi bo praznilo glavo skrbi in polnilo srce?! Upam si trditi, da sem….
V skali sem lahko to kar sem… sem sama s sabo, nekje daleč proč od skrbi in vsakdanjih obveznosti …
In življenje je popolnoma v mojih rokah.
URŠKA GRAJ, Maribor
Op. urednika, spletna povezava: -->> Urškina zgodba
VEČER - reportaža (PDF)
"Jaz sem na tvoji strani. Se spomniš?"
VTISI ZA BLOG
V aprilu sva se udeležila teoretičnega in praktičnega tečaja za gibanje po zahtevnih feratah in polna močnih
vtisov, bi rada par svojih milsi in občutkov delila tudi z ostalimi.
Vedno znova me zabava in navdušuje, kako se dogodki "neverjetno" pokrijejo takrat ko se morajo pokriti. Kako deluje
ta magnetizem, ta privlačnost, ta vesojna sila ki neprestano skrbi da se dogodki in stvari, ki se jim bližamo tudi
oni bližajo nam.
Namreč. Svoj prvi komplet za samovarovanje sem si nabavil pred dobrim desetlejm in nato v Sloveniji večkrat prehodil
in preplazal z njim praktično vse poti, kjer naj bi bila potrebna uporaba samovarovanja. Kmalu sem opazil da po
tehnični težavnosti pri nas praktično ni potrebe po samovarovanju. Res je da je uporaba samovarovanje potrebna
zaradi drugih razlogov (padajoče kamenje, nevarnost zdrsa, utrujenost....itd), zaradi katerih bi bilo plezanje
skrajano neodgovorno - nikakor pa ta nuja ni izhajala iz težavnostne stopnje.
Z partnerko Mojco sva prve polnokrvne ferate spoznala šele čez mejo v Avstrijskih in Italjanskih Alpah ter Dolomitih.
Takrat sva se šele trčila ob vse svoje slabosti in omejitve, ki so izhajale in pomankljivega znanja o pravilnih
tehnikah gibanja, dodatnega samovarovanja in eventuelni pomoči soplezalcu v zelo težkih sektorjih plezalnih poti.
In takrat je je zgodilo. Za tečaj ki ga je pripravilo PD Velenje v sodelovanu s plezalci in reševalci Šaleškega AO
sva izvedela vsega pol dneva pred začetkom. Ravno dovolj zgodaj, da sva takoj vedela da je to tisto kar iščeva in
rabiva. Teoretični del je bil pripravljen vzorno. Vse na svojem mestu - ničesar praveč in ničesar premalo. Že po
prvem dnevu praktičnega dela v steni v Lavamündu, sva bila tako navdušena nad odnosom, ki ga je imel vodja tečaja
Mijo, da sva se odločila da prestopiva v PD Velenje in se posloviva od svojega matičnega društva, ki sva mu bla
zvesta vse od mladosti. Rada bi pohvalila tudi Milana, ter vse ostale inštruktorje, ki so pomagali pri praktičnem
delu s tečajniki. Tako srčnost, prijaznost in potrpežljivost, dandanes že tako redko srečaš pa jo je potrebno
ravno zaradi tega še dodatno eksponirati. Hvala vsem!
Ferato (učni poligon) v Gonžarjevi peči, kjer je bil drugi praktični del sva sicer radovedno obiskala že lansko
leto, le nekaj mesecev po otvoritvi, vendar naju je že po nekaj metrih "vrgla ven". Mislila sva si: "uff tale je
pa pasja. Bova malo natrenirala roke pa se vrneva čez par mesecev....!" Račun brez krčmarja. Danes oba zelo dobro
veva, da te ferate brez znanja, ki sva ga dobila na tem tečaju sploh ne bi splezala. Niti pod razno.
Vsem planincem, zaljubljencem v gore in feratarjem toplo priporočava, da v kolikor imajo interes narediti naslednji
korak pri tej zelo zanimivi gorski dejavnosti, da se obrnejo na PD Velenje. Ne samo da so v Gonžarjevi
peči vzorno postavili prvo pravo ferato v Sloveniji, ampak tudi zelo profesionalno organizirajo in vodijo tečaje,
kjer se je moč naučiti vse potrebno, da je pot optimalno VARNA in v užitek vsem udeležencem. Predvsem in čez vse
pa so prava ekipa zanesenjakov, ki dela predvsem na uveljavitvi te s strani stroke zapostavljene gorniške dejavnosti.
Upravičeno veljamo za gorniški narod, na desettisoče planincev hodi tudi po zavarovanih planinskih poteh in PD Velenje
je prvo in tudi edino društvo v državi, ki pokriva ta manjko strokovnosti!
Za konec (pa ne na koncu), bi se rada zahvalila tudi vsem udeležencem tečaja za spodbudne besede, ter da ste naju
prijazno sprejeli medse.
Roman R. in Mojca B., Ljubljana
TEŽKE FERATE - KO NASTOPIJO TEŽAVE
Po prebiranju zanimivega čtiva obeh "missic" minulega izobraževanja sem bil v dilemi, ali naj še jaz opišem svojo
izkušnjo tega izredno organiziranega in realiziranega tečaja in po par dneh sem le sedel za svoj PC.
Sem planinec z že davno izpolnjenom polnoletnim stažem in vedno zelo uživam v varovanih smereh. Imam kar precej
izkušenj z dolomitskimi feratami srednje zahtevnosti - a to je že vsaj 10 let in 10 kg nazaj. V zadnjih letih sem
večkrat čutil nekakšen "klic ferat" kot so Cjajnik in Via della vita. S kolegi planinci smo se pred časom že
pogovarjali, da bi bilo enkrat treba tudi v Gonžarjevo - ko je pa vendar prav pred našim pragom.
Najedal me je črv dvoma, ali je to za mojih obilnih 100kg, za razmeroma šibke roke in ne ravno briljantno spretnost
v steni - za odgovore na ta vprašanja je kot po čudežu na moj službeni mail priromalo vabilo za tečaj. Seveda sem se
takoj prijavil in za udeležbo animiral tudi nečaka Sandija, ker vem da v "zajlah in klinih" kar zažari.
Prva dva dela sta minila perfektno - v Lavamündu sem pri vsem brez ene same samcate težave neizmerno užival tako,
da smo na vrhu celo poskrbeli da se je okoli cerkve razlegala tista naša ...Pod rožnato planino.....
Nato pa je v soboto prišla druga zgodba. Pod pečjo sem se počutil močno in samozavestno na osnovi pozitivne
izkušnje s poligona nisem pričakoval prav nobenih težav. Izpod peči je izgledalo dovolj enostavno, opravil sem
pregled in ocenil da spodaj ni težav z iskanjem oprijema za čevlje, v plošči pa ......... noge prečno v steno -
videti je da so klini dovolj skupaj, da se človek lahko na njih spočije. Pred mano je šel v steno kaveljc Jože, zato
sem mislil če lahko to on ...... (seveda takrat še nisem vedel za katerega Joža gre). No zdaj pa gremo.... Od začetka
je bilo v redu. Milan je kaj kmalu začel opozarjati na napačno delo rok - naj bolj plezam na skalo ter da naj
prepenjanje delam na iztegnjeno roko. Tedaj je začelo iti marsikaj narobe: pri iskanju naravnih oprimkov sem težko
našel zaupanja vreden grif, za vpenjanja na iztegnjeno roko imam prešibak stisk dlani,........ in tako se je
počasi začel "celotni razpad sistema". Najprej softwerski (namesto da delam po intuiciji sem čakal na napotke Milana),
nato pa še hardverski (roke ne vzdržijo več mojih kil) in začel se je boj kjer je imela stena veliko premoč. Čez prvo
ključno mesto sem se nekako le prevlekel z ogromno tehničnimi napakami in na robu obupa. Če bi bil tam možen zasilni
izhod bi ga zagotovo izkoristil, saj moči v rokah praktično ni bilo več - še v knjigo sem komajda lahko naredil vpis
(če ne verjamete preverite krace v vpisni knjigi, ki jih je naredila inženirska roka, vajena tehnične pisave). Po izdatnem
počitku sem se pod zadnjim ključnim mestom z oznako E le toliko sestavil, da sem lahko nadaljeval. Čeprav so bile
roke skoraj prazne sem vseeno dokaj normalno šel skozi to etapa ...... sem pač malo več počival. Po nasvetu
inštruktorjev sem se enkrat ali dvakrat spočil na vrvi, kar je kljub zaupanju v sidro, vrv in varovalca ena
precej delikatna izkušnja.
No sedaj pa razumem zakaj je Sebastjana pisala, da je v zimskem obdobju intenzivno trenirala roke - to je pri meni
manjkalo, pa še "airbag" bi bilo nujno zmanjšati za take podvige.
Da ne bo pomote - v plezariji sem kljub težavam nadvse užival. Zelo bi bil vesel, če bi mi Gonžarjeva peč pokazala
da sem material za v težke ferate, vendar moram tudi ceniti njeno jasno sporočilo, kje so moje trenutne omejitve.
Sklep:
Če se izrazim v stilu zunanje podobe Mijo-ta na teoriji je potrebno ne glede na apetit odrezati le toliko velik kos
potice, kot ga lahko prebaviš, drugače bo neprebavljen kos obležal v želodcu. Jaz nimam močnega instinkta za steno
kot ga imajo mladeniči Sandi, Boštjana, Vid ali Urška, pa tudi izkušenj večnih mladeničev Jožeta in Toneta ne, poleg
tega pa me še Newtonovi zakoni preveč vlečejo navzdol zato je bolje da ostanem pri (lažjih) zavarovanih poteh oziroma še bolje
klasični planinec, tam se ti pa res ne more nič zgoditi, a ne???
Spet napaka: Za praznik dela smo z društvom bili v prekrasnem vremenu na Setičah - v primerjavo s soboto navaden
sprehod in kar naenkrat je enemu udeležencu postalo slabo in strokovna diagnoza je bila verjetnost lažjega infarkta
in že se je začela akcija vključno s helikopterskim prevozom v Celovec. Še enkrat več je imel Mijo prav - v tujino
nikdar brez sklenjenega zavarovanja.
Franc Koren, Šoštanj
|
