KO TE ZASVOJIJO ..
V preteklem letu me je življenje postavilo na težko preizkušnjo. Ko so se stvari nekoliko umirile,
sem se odločila, »če sem zmogla to, bom pa premagala tudi strah pred višino«. Kuclji
so me namreč že od nekdaj privlačili vendar sem bila zaradi strahu dokaj omejena. Panično sem se
bala jeklenic, skob in klinov. Kot po naključju sem v tistem času v časopisu zasledila vabilo
Uličarjev PD Maribor Matica za predstavitev feratarstva. In takšna kot sem: hitro pot pod noge.
»Naš« Tone (Železnik) me je s svojim žarom med predstavitvijo začaral. To je noro,
to moram poizkusiti! Tipičen adrenalin junkie!
Celo zimo sem po kosih nabavljala opremo in trenirala roke. Ja, pa gnjavila Toneta kdaj bomo že začeli.
In potem je končno prišel moj dan. Uličarji so me "zvlekli" na učni poligon v Lavamünd (Labot, Avstrija)
in potem še na na Gonžarjevo peč. V praksi sem tako spoznala en majhen del iz zahtevnejšega plezalskega
dogajajnja za planince vendar bi jaz, radovedna kot sem, želela vedeti še več. Samo da bi lahko šla
z njimi na kakšno težjo k sosedom. In glej ga zlomka, ravno ob pravem času, je bilo razpisano
izobraževanje za varnejše »Gibanje po (naj)težjih zavarovanih plezalnih poteh« v organizaciji PD Velenje.
Pogumno dejanje, prvič v Sloveniji! Sploh zato, ker se pri nas o feratah skoraj nič ne govori, kot da
gre za tabu temo. Čez mejo pa je feratanje samostojna veja gorniškega udejstvovanja, skoraj
nacionalni šport, že dolgo in tako rekoč vsaka malo večja vas ima svojo zavarovano plezalno pot.
Štirinajstega aprila 2012 smo v
ZC Velenje na prvi izmed treh delavnic začeli s teorijo. Z odprtimi
usti sem poslušala Kovačevič Mija. Kaj storiti za varnejše gibanje na (naj)težjih feratah? Kaj narediti,
ko zaidemo v težave? Zakaj je sploh prišlo do zapletov? Kako jih rešiti? Vse o uporabni vrvni tehniki
na težjih feratah in ne nazadnje ter najbolj važno, kako pravočasno preprečiti tisto česar si ne želimo?
Gre za znanje, ki bi ga moral imeti vsakdo, ki se poda v zahtevnejši teren. V nabito polni
dvorani (okoli 50 ljudi) je bilo zame kot začetnico na tem področju nešteto novih informacij, za
večino izkušenejših udeležencev pa verjetno samo nadgranja njihovega znanja. Glede na to, da sem bila
do sedaj gorski tekač in ne alpinist, ni to nič čudnega.
Po končanem predavanju je bila glava polna novih, koristnih informacij. Po eni strani sem komaj
čakala, da to preiskusim tudi v praksi, po drugi strani pa me je bilo neznansko strah. Kaj bom jaz
uboga reva naslednjo soboto delala na praktičnih vajah v Lavamündu?!? Ko me bodo inštruktorji gledali
in »ocenjevali« ter se mi bodo roke tresle kot šiba na vodi…
Pa smo šli Uličarji en teden za teorijo tudi gor, v polni bojni opremi. Dež nam ni prišel do živega.
Na varnih tleh pod steno smo najprej obdelali navezovanje udeležencev na vrv, izdelavo sidrišč,
varovanje drugega, pripravo popkovine in samovarovanja za spuste po vrvi. Dobra volja dvaintridesetih
prisotnih gornikov je hitro razpodila oblake in opoldan nas je že prijetno grelo spomladansko sonce.
Suha stena je kar vabila, da še v praksi sami poskusimo in povadimo vse kar so nam prej demonstrirali.
Izgleda tako enostavno ampak, ko je treba pred izkušenimi to tudi izvesti… Trema s tresočimi rokami
pač naredi svoje. Ampak hvala tistemu tam zgoraj za potrpežljive inštruktorje!
V zaključku je med plezanjem v poligonu za enega od udeležencev gornje, malce previsno ključno mesto
naenkrat postalo nepremagljiva ovira. Na čisto resničnem in nenačrtovanem dogodku smo videli kako
hitro se lahko plezanje na nekoliko težji ferati zares zaplete, četudi si jo nekoč zlezel brez zapletov.
Brez opreme in znanja nekaj osnovnih vrvnih manevrov tu pošteno »zmrzneš«. Vrv ven, postaviti sidrišče,
nevzati onemoglega in ga s pomočjo vrvne tehnike spraviti naprej ali nazaj (50 m je bilo do platoja
pod steno!) je bila konkretna naloga. Vse se je zaključilo varno in v splošno zadovoljstvo. Za piko
na i smo se na koncu uradnega usposabljanja pridružili našim inštruktorjem, alpinistom ŠAO še v
športnih smereh. Zame ognjeni krst v športnem plezanju (pravzaprav nas je bilo več takšnih). Naravnost
fantastično! In nisem si mogla kaj, da ne bi pozno popoldne, z nasmehom čez cel obraz zapustila vadbeno
steno v Lavamündu.
Organizator je poskrbel za nepozaben dan. Toliko novega, zanimivega! Toliko ljudi, ki nesebično delijo
svoje znanje in svoj prosti čas! Toliko pogumnih ljudi, ki poizkušajo premakniti vedenje o feratarstvu
na en spoštljiv, višji in predvsem varen nivo plezanja tudi v Sloveniji! Da, sedaj komaj že čakam
naslednji termin, ko bomo znanje utrjevali in dopolnjevali na najtežji ferati pri nas – na učnem
poligonu v Gonžarjevi peči nad Vinsko Goro.
Sebastjana Klepec / Ruše
